Pa se je začelo…

Zmaga…

So trenutki, ko preprosto ti nisi ti – ali pač?

Danes se vse okrog mene premika s polžjo hitrostjo. Vsi, ki mi pridejo na pot, so mi res v tistem trenutku na poti (obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravilo ). Ti primerki ljudi nevredni poimenovanja ti konstantno stapljajo na nevronske končiče z neumestnimi pripombami, posmehom, slabo prekrito ironijo. Toda v tebi vlada druga jeza – frustracije, ki jih povzročajo njegove besede nadvlada jeza na lastno nesposobnost odpreti usta in ga utišati. Ne najdeš moči, motivacije, po eni strani poguma, ker ti pač nisi taka oseba, ki bi na nekoga brez njemu vednega razloga zlajala vso svojo znervirano jezo. Za trenutek si zaželiš, da bi le lahko to storila. Potopiš se v sanjski svet, kjer lahko postaneš taka kot si želiš, neobremenjena s svetovnimi in družbenimi konvencijami, normami, neozirajoča se na druge, na posledice vsake svoje besede. Zagledaš se, lebdiš nad sabo, nad lastnim telesom. Nekaj časa se ogleduješ, ugotoviš, da kar dobro zgledaš iz te perspektive in nato vidiš veliko kačo, ki se ti zvija in utripa preko čela. Pomisliš, da bo počila, za trenutek se celo ustrašiš, toda…

Že v naslednjem trenutku vidiš kako se sprošča – sorazmerno s količino izustenih besed, ki so vsa ta leta tičala v tebi, nekje pod površino, skrita, zavita v črn somrak.

“Utihni, če nimaš kaj spodobnega za povedati! Od kod arogantnost do stavri, ki jih ne poznaš, ki se jih niti ne zavedaš, o katerih nimaš pojma, čeprav vsako sekundo svoje eksistence daješ vtis, da si strokovnjak na tem področju! Od kod ti pravica do takega mnenja, od kod ta posmeh – si se zadnje čase kaj pogledal v ogledalo, si videl kako zanikrna oseba si, si se pogledal v svojo črno bit, ki misli, da je ego?! Zvij se v klobčič, odkotali v svojo temačno luknjico, skrij se in probaj ponovno, ko boš večji, lepši, pametnejši, zrelejši … ko preprosto ne boš več ti!”

Diham, čisto mirno diham. Občudujem se, v lastnih očeh, ki opazujejo same sebe, rastem in rastem. Kača je izginila, prelevila se je v besede zmagoslavja.

…

Spet zaslišim živceparajoč smeh… Prebudim se in hkrati zavem, da še vedno sedim na kavču, stisnjena v kot, noge in roke tesno ob telesu, usta trdno stisnjena, brezbarvna. Kača še vedno utripa…

…

Vstanem, se obrnem in ga pustim za sabo. V trenutku spoznam, da sem večja od njega, da ne rabim teh igric pritegovanja pozornosti nase, imam prijatelje, ki me spoštujejo, imam osebnost, večjo in svetlejšo od njegove, ne rabim ga. Molk je močnejši od besed!

Še poprej tako temačen, meglen, neprijazen svet se mi pred očmi ponovno naslika – svetel, topel, privlačen, spet moj!

Zapisal-a sašika v 8.10.2008 ob 21:29 pod Razmišljanja