Navigacija | Pa se je začelo…
5.02.2009
http://www.dailymotion.com/videox107b6
Moj dragi se je ponovno izkazal. Ne, da me že ves čas zasipava s pozornostjo in darili, zdaj se je izkazal še pri branju misli.
Še med spanjem sem razmišljala o moji najljubši sladkariji, ki je hkrati presenečenje in igrača :), ko pa se prebudim in z njegovo pomočjo najdem čarobno vrečko, obnemim. Podaril mi je eno najlepših daril, ki sem jih kdaj dobila - čarobno vrečko, v kateri nikoli ne bo manj kot ena Kinder jajčka 
Zato še enkrat:
“Du bist das Beste was mir je passiert isst. Es tut so gut wie du mich liebst. Vergesse den Rest der Welt, wenn du bei mir bist. Ich sag’s dir viel zu selten:
ES IST SCHOEN, DASS ES DICH GIBT!“
- Čarobna vrečka, ki spreminja barve in količino vsebine
Zapisal-a sašika v 5.02.2009 ob 10:17 pod Foto, Glasba, Veselje
6 oseb je oddalo komentar
29.01.2009
Tudi jaz sem stopila med popisance
Končno ga imam.
Nanj sem čakala deset let, da sem dorasla in izbrala takega,
ki mi nekaj pomeni in mi bo vedno pri srcu.
Prav všečen je
P.S.: nahaja se na spodnji strani zapestja.
Zapisal-a sašika v 29.01.2009 ob 22:29 pod Foto, Veselje
11 oseb je oddalo komentar
17.01.2009
Radost… Solze, ki polzijo po licu… Sreča…. Pričakovanje… Vznemirjenje… Nestrpnost… Veselje… Srce, ki hoče skočiti iz telesa…Obnemelost… ob trenutku, ko se rodi nov čudež narave…
- Stara že 5 minut!
Končno sem tudi jaz postala teta 47 cm veliki in 2515 g lahki štručki.
Zapisal-a sašika v 17.01.2009 ob 13:38 pod Foto, Veselje
3 oseb je oddalo komentar
9.12.2008
Okrog nas se skrivajo junaki, ki jih ne vidimo pogosto, vendar čutimo, da so z nami.
V zadnjem mesecu sem spoznala kar nekaj takih junakov, ki so neustavljivi, nikoli preponosni, ki pred dejanjem ne vprašajo: zakaj, čemu, za koga… Dajejo sebe za druge brez zadržkov, ki radevolje storijo nekaj, kar jim ne bi bilo treba, samo da lahko nekoga drugega osrečijo. Če jih slučajno kdo nujno potrebuje, pa ne ve kje bi jih našel, naj se obrnejo na OŠ Minke Namestnik-Sonje, kjer jih kar mrgoli, pravzaprav ne vedo kam bi z njimi. Vsak zase je nekaj posebnega, nekateri ti lahko pomagajo s pogumom, nekateri te presenetijo s toplim srcem, spet drugi ti ponudijo roko, ko je sploh ne pričakuješ, tretji te bodo začarali z nasmehom, ki reši 1001 problem. Za vsakega se najde kak junak, ki nesebično in brez lastne koristi pričara nemogoče.
Hvala, moji junaki!
http://www.dailymotion.com/videox6ii04
Zapisal-a sašika v 9.12.2008 ob 20:22 pod Glasba, Veselje
3 oseb je oddalo komentar
Zdaj je že kar nekaj časa preteklo od tistega usodnega dne, zato mi besede nekako lažje hitijo na virtualni papir, kot so mi pred nekaj dnevi.
V tistem groznem, morčem, poguben trenutku sem se počutila majhno kot najmanjša mravljica, ki gleda navzgor v gromozanskisvet in se počuti izgubljeno, bila sem jezna kot razbesneli bik, ki mu konstantno nekdo pred nosom maha z rdečo ruto in nemočna kot miška, ki jo muca spravi v kot brez izhoda. Nad sabo sem bila tako razočarana, kot že dolgo ne. Šlo mi je na jok, ampak nisem se dala. Nisem hotela jokati, nisem hotela biti še eno ubogo jagnje, ki ob prvi prepreki obsedi, jamra, joka in se smili sama sebi. Odločila sem se za čisto nasprotje, našla sem izziv v naslednji nalogi, poiskala sem moč pri ljudeh, ki vem, da mi vedno stojijo ob strani in mi dajejo največ moči. Nisem hotela pustiti vtisa, da je to vse kar zmorem - razočarati in nato obupati. Pokazala sem kaj pravzaprav zmorem, spet sem spustila na plano tisti staro Sašo, ki vedno pokaže kar jo najbolje odraža - dobro in iznajdljivo delo, ki pusti pozitiven vtis pri soudeležencih (vsaj tak so mi rekli ).
.
.
.
Ja, tako sem tudi jaz prvič doživela neuspeh pri delu, ki ga sicer zelo rada in dobro opravljam. Po eni strani sem srečna (ja, to lahko zdaj po enem tednu rečem, pred parimi dnevi še nisem bla čisto nič srečna 
), da se je to zgodilo; boljše da nam samozavest ne stopi preveč v glavo, saj se takrat počutimo nezlomljivi in smo tako še bolj ranljivi kot sicer.
V glavnem me je ta neprijetna izkušnja naučila kar nekaj stvari:
* vedno trikrat preveri vse kar imaš pripravljeno;
* ne zaupaj tehniki;
* ohrani zaupanje vase, ko ti gre vse narobe;
* pokaži vse kar lahko s tistim kar imaš na voljo;
* naj te nov nepredvidljiv izziv ne ustraši toliko, da ne moreš več z veseljem nadaljevati svojega dela
- ostani POGUMNA!
Zapisal-a sašika v 9.12.2008 ob 20:09 pod Groza
Objava še nima komentarjev
14.11.2008
Uspelo mi je…
Preživela sem…
Ni me uničila trema…
Bila sem skulirana, polna samozavesti, nič me ni moglo vreči iz tira…
Bila sem Rocky…
Zapisal-a sašika v 14.11.2008 ob 14:00 pod Glasba, Veselje
4 oseb je oddalo komentar
11.11.2008
Ponovno sem tam, kamor spadam. Začela se je namreč enomesečna praksa, ki jo radevolje spet opravljam na OŠ Minke Namestni-Sonje. Sicer se je praksa začela nekoliko burno, ker naju s sošolko namreč niso še tako hitro pričakovali, ampak smo se usedli skupaj, organizirali ta prva dva tedna in rešili zagato. Hitrost in pripravljenost za rešitev kaže samo na njihovo kompetenco sodelovanja in željo dela, kajti niso naju potisnili na stranski tir, temveč so se za naju zavzeli in nama omogočili najboljši možni izkoristek prakse.
Presrečna sem, da sem spet med njimi. Že takoj prvi dan so me moji otroci, s katerimi sem imela privilegij sodelovati na prejšnji praksi, prepoznali in me objeli (enako velja za mojo ex- and future-menotrico ). Počutila sem se spet doma. Vsi stahovi in negotovosti so v tistem trenutku zbledeli, za njimi ni ostala niti trohica prahu, kot da ne bi nikoli obstajali.
Upam, da bodo dnevi tekli še naprej v istem tempu, slogi in s polno vrečo veselja ter zadovoljstva .
Komaj čakam!
(to be continued…)
Zapisal-a sašika v 11.11.2008 ob 21:45 pod Glasba, Veselje
2 oseb je oddalo komentar
3.11.2008
Mirna noč. Niti oblačka na nebu, zvezdice žarijo svetleje od lune. Spokojno je…
bip bip bip Zbudi me budilka sredi najbolj napetega dela sanj. Mislim si: “Zakaj že?!” Poskušam se predramiti, ampak mi ne uspe, kljub temu, da imam najraje hitra abruptna vstajanja.
Nekako se pricapljam do kopalnice, se zrihtam, spakiram in odpravim proti Ljubljani. Ni potrebno omenit, da je situacija na cestah še vedno ista in moje potrepljenje nič boljše. Poskušam razmišljati pozitivno (glej Obsedeno stanje ), toda Dramlje me vsakič potolčejo do tal.
Sonce pribija, poskušam uživati, vendar čutim, da se nekaj kuha. Začne pri očesu, potuje na vrh lobanje in se konča v vratu. Vedno huje in huje. Obležim v temi, se ne premaknem, po parih tabletah zaspim.
tu-tu tiliiii-taaa Spet skočim pokonci - WTF! Sprva ne vem niti kje sem, počasi se zavem. V glavi še vedno razbija, v sosednji sobi pa ignorantnež na frulico nabija.
Še pred parimi urami v zadnjih vzdihljajih živeč optimizem dokončno ugasne.
.
.
.
Od kod se vzamejo taki ljudje?! Ljudje, ki nimajo niti trohice občutka za soljudi, ki živijo v svojem svetu - sami! Egoisti, ki mislijo, da je njihovo početje korektno, zaželjeno, nujno potrebno. Egocentriki, za katere je njihova lastna prisotnost zadostna, nikoli odvečna. V tvojih zavrnitvah vedno najdejo spodbudo in sprejemanje. V kletvicah slišijo slavospeve njihovi inteligentnosti in domislenosti.
Vsem, ki se ob tem blogu počutite nagovorjene, samo še tole: STFU!
Zapisal-a sašika v 3.11.2008 ob 20:45 pod Groza
3 oseb je oddalo komentar
13.10.2008
Zjutraj se zbudim nekje ob pol sedmih. V miru vstanem, se umijem in oblečem, ter se počasi odpravim na pot proti Ljubljani. Odločim se, da za vsak slučaj odrinem uro prej, da se le kje ne bi zalomilo in bi zamudila na vaje.
Prvi O, ne!, ko naletim na nesrečo niti 500 metrov od svojega lastnega doma. No ja, sem vsaj že zdaj to skozi dala, potem sigurno ne bo več nič (si z vso pozitivo mislim pri sebi ).
Pot se nato dokaj lepo nadaljuje. Nekoliko iz Ptuja poberem še sošolko in njeno kolegico in se odpravimo naprej. Na avtocesti se promet gosti, toda še vedno lahko brez problemov peljemo po omejitvah.
Pri Dramljah zavijem iz avtoceste, kjer poberem še drugo sošolko - sicer jo nekaj minut še čakamo, toda ji hitro oprostimo, ko po radiju zaslišimo, da se je med odcepom Dramlje in Celje zgodila prometna nesreča (vidiš, je že bilo usojeno, da sta zamudila ).
Mirne vesti se odpravimo po stari cesti naprej do Celje, ko je že drugi O,ne!. Ker so vsi slišali novico o nesreči, so seveda vsi zavili iz avtoceste in na stari cesti je tako zavladal nemir in kilometrska kolona že pri prvem semaforju. Ampak tudi to smo pogoltnili z določeno količino humorja.
Končno se prebijemo do Celja, misloč, da zdaj smo pa le na konju. Nobeno presenečenje, da je prišel tretji O, ne!. GRADBIŠČA!!! Zakaj sploh plačujemo vinjete, če pa v Sloveniji ni avtocest, saj konstantno nekaj popravljajo in nas prisilijo, da se premikamo s polžjo hitrostjo, zraven tega pa še nisem videla, da bi se kaj delalo na teh gradbiščih, razen mogoče tistem pri izvozu Celje-vzhod. Toda trohica optimizma nas ni pustila na miru in nas je že skoraj prepričala, da bo vključevanje na en pas le šlo po sistemu verige in se bomo kar hitro prebili skozi ta inferno avtomobilov. NE!!! Cjazli smo se kake pol ure čez tiste tri kilometre :S
Četrti O,ne! je izustila sošolka, ki smo jo čakali v Dramljah, saj je videla, da bom le zamudila na vaje in je krivila sebe oz. bolje rečeno fanta, ki ji je oblubil, da bo v Dramljah čez 20 min, prišla pa sta po 40.
Na koncu mi ni preostalo drugega, kot da se nasmehnem, ker pred mano je prelep dan, da bi si razbijala glavo z nepomembnimi stvarmi, ki mi nič ne pomenijo. Nima smisla izgubljati živcev, stvari vzami kot so in se bo na koncu vse lepo izteklo
Zapisal-a sašika v 13.10.2008 ob 10:28 pod Groza
2 oseb je oddalo komentar
8.10.2008
So trenutki, ko preprosto ti nisi ti - ali pač?
Danes se vse okrog mene premika s polžjo hitrostjo. Vsi, ki mi pridejo na pot, so mi res v tistem trenutku na poti (obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravilo ). Ti primerki ljudi nevredni poimenovanja ti konstantno stapljajo na nevronske končiče z neumestnimi pripombami, posmehom, slabo prekrito ironijo. Toda v tebi vlada druga jeza - frustracije, ki jih povzročajo njegove besede nadvlada jeza na lastno nesposobnost odpreti usta in ga utišati. Ne najdeš moči, motivacije, po eni strani poguma, ker ti pač nisi taka oseba, ki bi na nekoga brez njemu vednega razloga zlajala vso svojo znervirano jezo. Za trenutek si zaželiš, da bi le lahko to storila. Potopiš se v sanjski svet, kjer lahko postaneš taka kot si želiš, neobremenjena s svetovnimi in družbenimi konvencijami, normami, neozirajoča se na druge, na posledice vsake svoje besede. Zagledaš se, lebdiš nad sabo, nad lastnim telesom. Nekaj časa se ogleduješ, ugotoviš, da kar dobro zgledaš iz te perspektive in nato vidiš veliko kačo, ki se ti zvija in utripa preko čela. Pomisliš, da bo počila, za trenutek se celo ustrašiš, toda…
Že v naslednjem trenutku vidiš kako se sprošča - sorazmerno s količino izustenih besed, ki so vsa ta leta tičala v tebi, nekje pod površino, skrita, zavita v črn somrak.
“Utihni, če nimaš kaj spodobnega za povedati! Od kod arogantnost do stavri, ki jih ne poznaš, ki se jih niti ne zavedaš, o katerih nimaš pojma, čeprav vsako sekundo svoje eksistence daješ vtis, da si strokovnjak na tem področju! Od kod ti pravica do takega mnenja, od kod ta posmeh - si se zadnje čase kaj pogledal v ogledalo, si videl kako zanikrna oseba si, si se pogledal v svojo črno bit, ki misli, da je ego?! Zvij se v klobčič, odkotali v svojo temačno luknjico, skrij se in probaj ponovno, ko boš večji, lepši, pametnejši, zrelejši … ko preprosto ne boš več ti!”
Diham, čisto mirno diham. Občudujem se, v lastnih očeh, ki opazujejo same sebe, rastem in rastem. Kača je izginila, prelevila se je v besede zmagoslavja.
…
Spet zaslišim živceparajoč smeh… Prebudim se in hkrati zavem, da še vedno sedim na kavču, stisnjena v kot, noge in roke tesno ob telesu, usta trdno stisnjena, brezbarvna. Kača še vedno utripa…
…
Vstanem, se obrnem in ga pustim za sabo. V trenutku spoznam, da sem večja od njega, da ne rabim teh igric pritegovanja pozornosti nase, imam prijatelje, ki me spoštujejo, imam osebnost, večjo in svetlejšo od njegove, ne rabim ga. Molk je močnejši od besed!
Še poprej tako temačen, meglen, neprijazen svet se mi pred očmi ponovno naslika - svetel, topel, privlačen, spet moj!
Zapisal-a sašika v 8.10.2008 ob 21:29 pod Razmišljanja
4 oseb je oddalo komentar
